Jod je eden najcenejših in najučinkovitejših zaveznikov zdravja. Večina nas ga ima premalo – in tega sploh ne ve.
Maja Kresnik · ~10 min branja
Jod je ena najcenejših in najučinkovitejših snovi, ki nam pomagajo ohranjati telesno ravnovesje – tudi hormonsko – in razstrupljati telo težkih kovin. Poleg tega je odlično razkužilo za rane, praske in odrgnine. Pa ga večina izmed nas dobiva premalo.
Jod je nujno potreben za delovanje ščitnice, saj omogoča tvorbo hormonov T3 in T4. Ti vplivajo na presnovo, telesno temperaturo in težo, raven energije, razpoloženje, razvoj možganov, plodnost in cikel, delovanje imunskega sistema ter celjenje in razstrupljanje.
A tu se vloga joda ne konča. Najdemo ga tudi v mlečnih žlezah, jajčnikih, prostati, koži, možganih – skoraj v vsaki celici. Ni le mineral za ščitnico, temveč za celo telo.
Pogosto so »neopazni« ali pripisani stresu, staranju, hormonom:
Priporočeni dnevni vnos za odraslega znaša okoli 150 µg, za nosečnice in doječe matere 220–290 µg. Večina Evropejcev dosega komaj polovico teh vrednosti. Zakaj? Ker je jod v tleh in prehranski verigi postal redek. Hrana ga vsebuje vse manj, jodirana sol pogosto ni dovolj, kamene soli pa ga večinoma sploh ne vsebujejo.
Poleg tega smo vsakodnevno izpostavljeni halogenim tekmecem joda – bromu, fluoru in kloru – ki v telesu zavzamejo njegovo mesto in ga izpodrivajo.
Dolga leta se je o jodu govorilo skoraj izključno v povezavi s ščitnico in nevarnostjo »prevelikega vnosa«. Sodobne raziskave pa kažejo, da jod ščitnico ščiti (ob sočasni podpori: selen, magnezij, C-vitamin, B2), da pomanjkanje joda lahko sproži avtoimunske težave – ne obratno – in da so visoki odmerki varni, če jih uvajamo postopoma in z znanjem.
Začnimo z grobou morsko soljo, ki vsebuje optimalno mešanico mineralov. Ko imamo priložnost, natočimo čisto morsko vodo in jo pijmo po požirkih ali redčimo s pitno vodo – absorpcija poteka tudi prek kože med namakanjem.
Preprost kožni test z betadinom (jod iz lekarne): nanesemo ga na notranjo stran podlahti in pustimo, da se posuši. Nato opazujemo:
V prehrani posezimo po morskih virih (alge, ribe, školjke), domačih jajcih, fermentiranem mleku. Če razmišljamo o dopolnjevanju z Lugolovo raztopino, naj bo to s predhodno pripravo in znanjem. Pristop naj bo celosten – ne le mineral, ampak podpora celici.
Naslednji del povzemam po knjigi Elaine Hollingsworth Vzemite zdravje v svoje roke.
V »starih dobrih časih«, ko so jod uporabljali kot sredstvo za obdelavo moke, ga je bilo v kruhu in vseh pekovskih izdelkih ogromno – dovolj, da so bile ščitnice zaščitene pred ščitničnimi boleznimi. Jod je bil tudi v mleku, saj so ga uporabljali za razkuževanje opreme za molžo.
Nato je prišel brom. Gre za antibakterijsko sredstvo, podobno kloru – strupen pesticid, ki ga industrija uporablja za razkuževanje in obdelavo žit. Najpogostejši je v žitnih izdelkih in gaziranih pijačah. Farmacevtska industrija ga dodaja celo nekaterim inhalatorjem. Ko je brom nadomestil jod v kmetijstvu in mlekarstvu, smo izgubili zaščito, ki nam jo je jod dajal.
Ugledni raziskovalec dr. James Howenstine opozarja: »Ker so jod nadomestili z bromom, skoraj vsem primanjkuje joda. Uživanje joda telesu pomaga, da se znebi fluora, broma, svinca, kadmija, arzena, aluminija in živega srebra.«
Lugolova raztopina vsebuje 5 % joda in 10 % kalijevega jodida, raztopljenega v vodi. Dve kapljici vsebujeta 5 mg joda in 7,5 mg jodida. Zdravniki so jo 150 let priporočali z izjemnim uspehom. Je poceni in učinkovita – a farmacevtski industriji odžira zaslužek.
Dr. Abraham, eden najbolj razgledanih strokovnjakov za jod na svetu, piše: »V preteklosti so zdravniki priporočali dnevni odmerek joda od 12,5 do 37,5 mg – kolikor ga vsebuje Lugolova raztopina. Nedavno razviti obremenilni test je pokazal, da ta količina zadostuje celotnemu telesu.« To pomeni: šest kapljic Lugolove raztopine dnevno. Dve kapljici sta varen začetek.
Sama pri uvajanju Lugolove vedno priporočam postopnost: začni z dvema kapljicama dnevno (ena zjutraj, ena popoldne), nato vsak teden dodaj po eno kapljico – do največ deset. Nato odmerek enako postopoma zmanjšuj nazaj na začetno količino. Telesu tako daš čas, da se prilagodi, in zmanjšaš tveganje za neželene odzive.
Pri avtoimunskih boleznih ščitnice (npr. Hashimoto) je previdnost še posebej pomembna: uvajanje joda v teh primerih vedno poteka v dogovoru z zdravnikom ali terapevtom.
Srčni kirurg dr. Donald Miller uporablja jod za razkuževanje pri operacijah srca. Njegovo strokovno pisanje o jodu je dostopno na doctorsaredangerous.com/iodineforhealth.
| Oblika | Primer vira | Prednosti | Slabosti | Najboljša uporaba |
|---|---|---|---|---|
| Kalijev jodid (KI) | Lugolova raztopina, jodirane tablete | Stabilen, čist, brez beljakovin; hitro absorbiran | Ne pokrije potreb tkiv, ki bolje sprejemajo molekularni jod | Podpora ščitnici, zaščita ob radioaktivnem izpustu |
| Molekularni jod (I₂) | Lugolova raztopina, jod-tinktura | Bolje dostopen nekaterim tkivom (dojke, jajčniki, prostata) | V večjih odmerkih lahko draži prebavila | Hormonsko ravnovesje, preventiva |
| Kombinacija I₂ + I⁻ | Lugolova raztopina, tablete Iodoral | Pokrije potrebe ščitnice in vseh ostalih tkiv | Potrebno previdno odmerjanje; možni detox simptomi | Celostna dopolnitev za celo telo |
| Organsko vezan jod | Morske alge (kelp, kombu, wakame), ribe | Naraven vir, vsebuje minerale in antioksidante | Variabilna vsebnost; možna kontaminacija; alergije na beljakovine | Blaga dopolnitev pri zdravih brez alergij |
| Jodofori (povidon-jod) | Betadin | Močan antiseptik za zunanjo rabo | Ni primeren za dolgotrajno notranjo uporabo | Razkuževanje ran, kožni test |
Zakaj kombinacija I₂ + I⁻ (Lugolova)? Ščitnica uporablja jod v obliki jodida. Nekatera tkiva (dojke, slinavke, želodec, prostata) pa bolje sprejemajo molekularni jod. Kombinacija pokrije obe potrebi.
Opomba glede »alergije na jod«: na elementarni jod alergija ni znanstveno potrjena. Težava so beljakovine v morskih algah, ribah in lupinarjih. Nekdo, ki reagira na morske sadeže, lahko vseeno dobro prenaša prečiščen kalijev jodid.
Viri: Brownstein D. Iodine: Why You Need It, Why You Can't Live Without It, 5th ed. (2014) · WHO. Assessment of iodine deficiency disorders, 3rd ed. (2007) · Zimmermann MB, Boelaert K. Iodine deficiency and thyroid disorders. The Lancet Diabetes & Endocrinology. 2015;3(4):286–295 · Hollingsworth E. Vzemite zdravje v svoje roke.